Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Na zadnji avgustovski dan nas je pot vodila v objem očaka Karavank – Stola. V ranem jutru, ko je sonce počasi kukalo izza obzorja, se nas je osem postav ob spremstvu, zdaj bi že lahko rekli, maskote našega društva – labradorke Žane, zbralo pri Valvasorjevem domu.
Pri studencu Urbas smo zapustili makedamsko pot in po neoznačeni, a dobro vidni stezi nadaljevali strmo navzgor. Ni trajalo dolgo, ko se je gozd končal, pred seboj pa smo zagledali širna travnata pobočja Belščice.
Med potjo je do nas pridrvela velika čreda ovac.
Sprva smo obiskali Kamnitnik, neoznačen vrh na skrajnem vzhodu Belske planote. Tu je sledila zaslužena malica z razgledom na bližnje vrhove na eni strani, ter Zgornjesavsko dolino z Julijci na drugi strani.
Po krajšem počitku smo nadaljevali pot proti Vajnežu, manj obiskanemu, a razglednemu vrhu, ki mu planinci radi rečejo kar mlajši brat mogočnega očaka Karavank- Stola, kamor smo bili namenjeni tudi mi.
Na slednjem, pa se zaradi velikega števila pohodnikov, nismo dolgo zadrževali in smo kar hitro odšli do Prešernove koče na Malem Stolu, kjer smo si privoščili kavo in uživali na prekrasnih pogledih na okolico.
Sledil je le še povratek do našega izhodišča.
Poročilo pripravil: Klemen K.
Nazaj na seznam