Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Pomlad je prišla v našo deželo in vse se prebuja. Razgledi so pisani vseh barv, le v višinah ponekod še kraljuje sneg.
Virnikov Grintovec je eden izmed lepših razglednikov nad Jezerskim in v okviru tokratne ture z gamsi so jo nekateri doživeli prvič, a verjetno ne zadnjič. Sicer so jutra še mrzla, a nas to ni odvrnilo, da gremo.
Ducat nas je bilo zbranih na parkirišču v centru Jezerskega, kjer smo še v senci Grintovcev začeli stopati po sprva asfaltni cesti, katera se je pa hitro spremenila v gozdno oz. planinsko pot. In kaj kmalu se je pokazalo tudi sonce, zato nas je kar hitro pogrelo. Na Jezerskem se tudi čuti pomlad, sicer z malo zakasnitvijo, saj je okrog 1000 m nadmorske višine. Sledi o snegu so se videle v daljavi, na naši poti pa že spomladansko cvetje.
Da ne bi bil le Virnikov Grintovec edini vrh na turi, se je vodnik odločil popeljati na bližnji vrh, le 5 minut stran z markirane poti. Žmitkov špic ni ravno panoramski razglednik, a vendar ponudi dovolj, da človeku pomiri dušo. Tu je še popestrila spomladanska resa razgled.
Naš cilj ni tako nedolžen kot je opredeljena njegova planinska pot, ki je lahka označena pot. Tu nastopijo strmi deli, ki ti hitro vzamejo sapo, mestoma je pa lahko tudi izpostavljeno, še posebej pod vrhom. Do sedla je bilo prijetno, tam so nas pozdravili beli žafrani, nato pa v klanec.
Z umirjenim tempom ne boš preveč utrujen, a pazi, kaka flika snega se pa še najde na poti, a na našo srečo je bilo le par mest, katera smo lahko obvili. Ugodna napoved je bila le še pika na i na vrhu, saj je bil čudovit panoramski razgled naokrog ter malce vetra, ki je hotel podražiti. Tu smo si vzeli nekaj časa za počitek, za občudovanje in za kak grižljaj in požirek.
Da tura ne bi bila preveč klasična, se nazaj nismo vrnili po markirani poti, vendar smo na sedlu zavili levo proti kolovozu, ki poteka po državni meji. Tu smo pristopili do razglednika na Jezersko in sestopili po kolovozu do doline. V daljavi se je slišalo žaganje dreves, saj na tem območju gozdno gospodarstvo in sekanje ni tuje.
Pri križišču z glavno cesto so se nekateri poslovili in šli naravnost do avtomobilov, nekaj se nas je pa odpravilo do Šenkove domačije na kosilo. Na meniju je bila telečja obara z žganci, za sladico pa štrudelj. Poskrbljeno je bilo tudi za vegetarijance tako, da smo bili vsi zadovoljni.
Sledil je le še povratek do avtomobilov. Pot smo opravili mimo Planšarskega jezera, kjer že pridno gradijo novo gostišče, prejšnji je bil star in dotrajan. Po sončni potki smo se kaj kmalu vrnili na izhodišče in s tem sklenili lep krog na Jezerskem.
Avtor: Andrej P.
Nazaj na seznam